»Buhteče baročno, sublimno trepetajoče, groteskno baconovsko, ekspresivno de kooningovsko. Tizian in Botticelli, Klimt in Schiele, Auerbach in Appel. Pastozna razbrazdana polja in lazurni lebdeči sfumato. Skozi vse te svetove v svoji skoraj vsakodnevni slikarski praksi že petdeset let potuje slikar Ludvik Pandur v iskanju svojega svetega grala, idealne forme lastnega izraza. Včasih, kot pravi sam, ima občutek, da se ji je že približal.«